Kraj je razmerje, ki je od vseh prislovnodoločilnih razmerij najbolj konkretno in najbliže vezljivosti oziroma predmetnim udeležencem (Petr, 1987, str. 77). Kraj je prvi pomen večine predlogov, npr. na, pri, v, za. Poleg konkretnega kraja ločujemo pomensko posplošeni kraj. Krajevni odvisnik strukturno sodi med oziralne odvisnike in je edino prislovnodoločilno razmerje, ki v celoti sodi med oziralne odvisnike, v ostalih prislovnodoločilnih odvisnikih predstavlja oziralnost le del posameznega razmerja.

Razdelitev krajevnih odvisnikov povzemamo po razdelitvi udeleženskih vlog Emila Páleša (Páleš, 1990) in po Slovenski slovnici (Toporišič, 2004, str. 619). Ker so razmerja, navedena v citiranih razpravah, razdelana glede na besedne stavčne člene, je pričakovano, da bo teže najti stavčne stavčne člene za vse podtipe, zato je tipologija delno poenostavljena.

Uvrstitev v podtip je odvisna najprej od pomena povedka matičnega stavka, ta pa vpliva na izbiro odnosnice (tudi če je izpuščena), npr. zgled Tam, kamor boš šel, precej dežuje je zgled za mesto dogajanja in ne za cilj dogajanja. Odnosnica tam namreč izraža statično mesto (četudi oddaljeno od mesta govorjenja), veznik kamor pa se prilagodi glede na glagol v odvisniku: enako torej kot pri vezljivih oziralnih odvisnikih. Zgled si lahko razlagamo tako: Tam dežuje in tja bom šel.  Pogostejši so odvisniki, kjer se pomen odnosnice in pomen veznika ujemata, npr. mesto dogajanja: tam, kjer, cilj dogajanja: tja, kamor. Pomen odvisnika je torej odvisen od matičnega stavka in ne od veznika. To kaže na podobnost krajevnih odvisnikov s osebkovimi in predmetnimi odvisniki in s tem na višjo stopnjo odvisnosti odvisnika od nadrednega stavka v primerjavi s časovnimi odvisniki, kjer je vloga odnosnice načeloma manjša. Če odnosnica ni izražena, lahko predvidevamo, da se pomen veznika in (izpuščene) odnosnice ujemata, npr. cilj dogajanja: Hodil sem, kamor je bilo treba.

Odnosnice so prislovni zaimki: prevladujeta tam in tu, poleg njih pa so najpogostejše odnosnice kjerkoli, koderkoli, kadarkoli, drugje, drugod, tja, tod, kje, nekam, kam, možne pa so še druge, a so redkejše. Možne so tudi predložne zveze predloga in prislovnega zaimka, ki še dodatno specializirajo vrsto krajevnega razmerja.

Krajevne odvisnike uvajajo krajevni oziralni vezniki: kjer, kamor, koder in isti vezniki z morfemom koli. Veznik odkoder se z morfemom koli povezuje zelo redko. Zveza predlog + kateri krajevnih odvisnikov ne uvaja (Pogorelec, 2021, str. 174), prav tako krajevnih odvisnikov ne uvajajo vprašalni zaimki, kot na primer kod. Za uvajanje krajevnih odvisnikov je torej nujen oziralni morfem -‍r, kar še enkrat kaže na bližino s predmetnimi in osebkovimi oziralnimi odvisniki. Morfem -‍r se navezuje na nadredni stavek, morfemi kje‍-, kod‍-, kam‍- pa izražajo kraj in v odvisniku zasedajo mesto prislovnega določila kraja. Vezniki, kot je kod, ne sežejo prek svojega stavka (za to potrebujejo morfem -‍r), ampak lahko uvajajo le vsebinske odvisnike kot pretvorbo premega govora (v tem primeru vprašalnega stavka). Razmerje količine prostora uvajata veznika kolikor in kakor. Edini neoziralni veznik je kot, sporadično tudi kakor, ki pa se vedno povezuje z odnosnicama drugje in drugod, zato je pri tem za krajevni odvisnik netipičnem vezniku odnosnica pomembnejša kot pri ostalih veznikih.

Tabela prikazuje kolokacije odnosnice in veznika. Vidimo, da so možne vse kombinacije, čeprav so nekatere pogostejše.

Zveza tam, kjer zaseda polovico vseh zgledov, tudi v ostalih permutacijah sta tam in kjer pogosta. Možne so vse permutacije, kar tudi dokazuje, da te zveze niso stalne, ampak se obnašajo enako kot predmetni oziralni odvisniki, pri katerih sklon odnosnice ni povezan oziroma omejen s sklonom veznika.

Tu izraža bližnji kraj, vendar v nasprotju z zaimkom ta pogosteje uvaja posplošeni kraj (obravnavan v svojem podtipu), tam pa oddaljenega, vendar v nasprotju z zaimkom tisti posplošeni kraj uvaja redkeje. Tu je vezan na okoliški prostor, ta pa na konkretni predmet (višja stopnja konkretizacije), tu je zato bolj abstrakten. Kar je označeno z zaimkom ta, lahko držim v rokah, kar je označeno z zaimkom tisti, je daleč in zato nedosegljivo. Razmerje oziroma razlika med tu in tam je manjša, saj ju ločuje zgolj razdalja. Zaimka ta in tisti vključujeta posedovanje predmeta (višja intenzivnost zaznave predmeta) in vključujeta tudi prostor.

Zgledov je v primerjavi z drugimi podtipi krajevnega odvisnika veliko, saj se kraj prototipno kaže kot nekaj statičnega (Petr, 1987, str. 79), torej kot »podlaga« za potek dejanja ali obstoj stanja.

Vsi zgledi z veznikom z morfemom koli, pri čemer odnosnica ni izražena, sodijo v ta podtip, saj morfem koli izraža poljubnost, splošnost, to pa je za ta podtip značilno. To kaže na vsaj nekaj vpliva veznika na pomen celotne konstrukcije, čeprav je ta še vedno manjši kot na primer v časovnih odvisnikih. Vprašalnica je kod?.

Razmeščenost dogajanja izraža tudi odnosnica nikjer, ki pa se pojavlja zelo redko: v tem primeru tudi odsotnost kraja obravnavamo kot kraj, saj se tako odnosnica kot odvisnik obnašata enako kot ostali primeri krajevnega odvisnika, razlikuje se le v pomenu.

Kot odnosnice delujejo tudi posamezni krajevni prislovi. Takih zvez ne uvrščamo med prilastkove odvisnike, saj je možen tudi vrstni red odvisni stavek + matični stavek, za prilastkove odvisnike pa velja, da stojijo za odnosnico. Primeri so redki in delujejo poudarjeno.

Ta podtip izraža cilj oziroma usmeritev proti cilju ali skrajni točki ali pa končni položaj glagolskega dejanja. Vprašalnica je kam?. Tipični odnosnici za izražanje cilja dogajanja sta do tja in do tam. Ker je ta podtip pomensko bolj specializiran, potrebuje poleg odnosnice še predlog, saj lahko cilj le tako izraža nedvoumno. Pogost odvisnik je od koder je prišel. Kljub vsebini odvisnika, ki sama po sebi izraža izvor, pa navedeni zgledi sodijo v cilj dogajanja. V zgledu (2) odvisnik kot celota izraža cilj osebkovega pogleda.

Izrazito prevladuje predlog od. Enako kot pri cilju dogajanja ima tudi tu predlog pomembno vlogo.

Za pot dogajanja ni zaimkovne ustreznice, kod pa, kot že omenjeno, krajevnih odvisnikov ne uvaja. Razmerje je zelo omejeno na glagole v matičnem stavku, ki združujejo pomen premikanja in govorjenja (spraševati), potencialno tudi na nekatere druge zglede, ki pa jih nismo našli. V tem tipu sta združeni statika (prostor) in dogajanje (premikanje v prostoru), zaradi česar je ta tip zelo redek.

Količina prostora

Količina prostora je zelo omejeno razmerje, uvajata jo veznika kolikor, kakor, kar kaže na oddaljevanje od krajevnih odvisnikov, saj veznik v odvisniku ne zaseda mesta prislovnega določila kraja. Odvisnik izraža konkretni prostor, s čimer se razlikuje od pomensko posplošenega kraja. V primerjavi z razmeščenostjo prostora je poudarjena količina, saj je veznik drug. Vprašalnica je Kako/koliko daleč? (Toporišič 2004: 641). Ta podtip predstavlja most k načinovnim odvisnikom. Pri časovnem odvisniku se enako obnaša podtip količina časa. Ta odvisnika sta smiselna, saj lahko kraj in čas merimo.

(1) Pojdite tako daleč, kolikor želite.

(2) Prav z vrha griča se domačinom, kolikor daleč jim seže oko, odpira veličasten, prostran pogled na spodnjo in zgornjo Vipavsko dolino.

(3) Kakor daleč seže pogled na poplavljenih območjih, vidi le razdejanje.

Posamezni tipi se oddaljujejo od krajevnosti in prehajajo proti ostalih prislovnodoločilnim razmerjem. Struktura je enaka kot pri ostalih krajevnih odvisnikih, spremeni pa se pomen.

Poseben podtip prislovnega določila kraja (tudi nestavčno izraženega) je izražanje pomensko posplošenega kraja. Razlika med konkretnim in posplošenim krajem je v tem, da konkretni kraj izraža realni prostor, posplošeni kraj pa situacijo, ki lahko preide tudi v posplošitev, s čimer se bliža časovnosti in zlasti pogojnosti (povsod, kjer > vedno, ko/kadar > če) (Pogorelec 2021: 173). Med razmerji kraj : čas : vzrok velja stopenjska soodvisnost: táko je tudi padanje stopnje odvisnosti v zloženi povedi. Prav izhodiščna konkretnost kraja omogoča posplošitve. Nedoločenost/posplošenost kraja v primerjavi s določenostjo kraja (torej z določeno (geografsko) lokacijo) prehaja v situacijo in se s tem bliža časovnemu razmerju. Če izpeljujemo dalje, lahko ugotovimo, da je čas nedoločena lokacija, vzrok nedoločen/posplošen čas, vezan na povod in posledico. Ker gre za pomenski prenos, je podtipov razmerja manj kot za konkretni kraj, obravnavan predhodno. S tem se spet kaže, da je pomensko specializirano razmerje omejeno tudi strukturno.

To razmerje je vzporedno z mestom dogajanja: razlikujeta se le po vsebini, zgradbeno sta si razmerji enaki, razlikujejo pa se povedki v matičnem stavku. Ti primeri so pomensko dokaj podobni pogojnim odvisnikom. Glej tudi zgled.

Posplošeni cilj je dokaj pogost, zelo pogosta je zveza tja, kamor.

Ta podtip je zelo soroden s časovnim razmerjem in tako kaže prehod do njega. Tam ne označuje kraja, ampak situacijo, ki je umeščena časovno.

Nekatere zglede lahko interpretiramo kot krajevni ali načinovni odvisnik (Gregorčič 2021: 80):

Možne interpretacije so:

• a. = {povsod, kjer / tam, kjer / kjer} se pojavi

• b. = ne glede na to, kje se pojavi

• c. = in vseeno je, kje se pojavi

Zgled lahko razumemo kot krajevni odvisnik (interpretacija a) ali pa kot načinovni odvisnik (kombinacija b in c). Mi se bolj nagibamo k interpretaciji, da gre tu za krajevni odvisnik, saj veznik kjerkoli že sam po sebi izraža splošnost, ki jo dokaj dobro povzema prislov povsod. Vsekakor pa lahko take zglede razumemo kot prehod med krajevnimi in načinovnimi odvisniki. Ta prehod se sicer zdi nenavaden, a kot se kaže, ima izražanje kraja in načina skupnih več elementov, izstopata zlasti pomembnost odnosnice in pogostost oziralnih veznikov.

Zanimivo je, da je pri zaimku kjerkoli eden pogostejših odvisnik »kjerkoli se pojavi X«, kar kaže, da je takšen prehod med razmerji kljub siceršnji redkosti znotraj krajevnega odvisnika produktiven, seveda pa tudi omejen predvsem na en veznik (kjerkoli) in na posamezne glagole (pojaviti se). Mejo med krajevnim in načinovnim odvisnikom je teže določiti tudi zato, ker sta oba družljiva in s tem strukturno neobvezna.